Medijev ne spremljam prav podrobno. Zjutraj, ob kavi običajno le prelistam glavne papirnate monstrume in le redko kak članek, razen nekaterih komentarjev, preberem dlje od podnaslova ali fleša. Danes pa me je pritegnil tekst o izbiranju novega rektorja Univerze v Ljubljani. Načeloma se tematik katerihkoli volitev izogibam, tale pa mi je padla v oči, predvsem zaradi možnih kandidatov za rektorja oziroma, predvsem enega kandidata, Rudija Rizmana.Za rektorsko mesto se je, vsaj kolikor mi je znano, potegoval že leta 1991 in se že takrat zavzemal za pravo stvar. UL je namreč postal malce zastarel in okorel sistem starih, sicer zelo kakovostnih profesorjev, vendar pa človek kaj kmalu dobi občutek, da “tastari” tam le še čakajo penzijo in zaradi pomanjkanja inovativnosti in nadgrajevanja pedagoškega procesa, zavirajo študij in ravoj le-tega. Ničkoliko je mladih, perspektivnih znanstvenikov, akademikov in drugih “znalcev”, ki bi, ob napredovanju na predavateljsko mesto, lahko hudo dobro popestrili predavanja ter naredili študij na univerzi (spet) bolj zanimiv, sodobno strokoven, predvsem pa primeren času, v katerem bivamo. In prav na tem področju se mi zdi Rizman rektorski kandidat, ki bi znal okoreli sistem “starih prdcev” na univerzi prevetriti, saj si že dolgo prizadeva za vrnitev univerze študentom, ne pa da ta krovna pedagoška in znanstvena institucija caplja v senci drugih ustanov zaradi hendikepa okorelega sistema napredovanja predavateljev.
Pravilni pristop k študijskem programu je vsakoletno vnašanje novosti v program, ki pa se v novem bolonjskem študiju (še) ni pokazal v pravi luči, saj so študijski programi še vedno okorni, vsebine pa zastarele in se ponavljajo iz leta v leto, predvsem pa je to treba pripisati okornemu akreditacijskemu postopku, ki traja vsaj pol leta. Ameriške univerze omogočajo profesorjem spreminjanje vsebin predmetov vsako leto posebej, lahko pa se spremeni tudi celoten koncept predmeta in vsebine, ki ga tvorijo. Bolonjski študij naj bi poudrjal predvsem velik delež mentorskega in samostojnega dela študentov, zato je koncept spremenljive vsebine predmeta logičen in nujen za kakovostno izobrazbo. Realno, vsak študent lahko potrdi, da mu poslušanje “gramofonske plošče” na predavanjih ni prineslo kaj prida k njegovi izobrazbi, prav tako ne golo vtisnjevanje besed v možgane, ki jih po opravljenem izpitu pozabiš. Projekti, seminarji, samostojno delo pod nadzorom mentorja – profesorja, ki pa zaradi usmerjenosti študentov v prihodnost, ne preteklost, ne more biti univerzitetni fosil. To je način dela, ki bi moral obveljati in ki ga UL še ni v pravi meri udejanila. Na tem področju pa je konkurenca zasebnih fakultet postala velika.
Moje strinjanje z Rizmanovo kandidaturo in vizijo pa še zaključim z njegovo izjavo, ki tudi najbolje pooseblja morebitne spremembe na UL: “Ta čas je najbolj urgentno, da se univerzo ponovno vrne tistim, ki jim pripada: profesorjem in študentom oziroma študentkam!”
Pusti komentar