Politika - moja zadnja briga. Ampak danes se mi je televizija prižgala prav na neposredni prenos iz parlamenta, kejr menda že cel dan poteka razprava o interpelaciji ministrice za notranje zadeve.
Ko sem začel s spremljanjem prenosa, sem naletel ravno na popolno mizerijo nekega poslanca, kateremu ne vem imena, a vendarle se je, kot kaže, oglasil le, ker mora imeti določeno minutažo na takih sejah, drugače popolnega blebetanja, ki ga je uprizoril in ni imel niti male zveze s tematiko, ne razumem in še posebej, ne podpiram, ker kaže na popolno bebavost slovenskih politikov. Sledila pa je ministrica na tapeti, Katarina Kresal. Vsake toliko sem jo že zasledil po radiu ali TV in se mi je zdela malce preveč dramatična v govoru in ni znala dobro predstaviti svojih misli. Danes? Danes je razturila! Naj ji je govor pripravila ekipa, ali ga je morda pomagala pripraviti sama, sploh ni pomembno. Dejstva, ki jih je hotela predstaviti, je podala jasno, podkrepljeno in karizmatično. Predvsem pa, ni se spustila na nivo osebnega obračunavanja s svojimi wannabe rablji, temveč se je držala načela profesionalnosti. Pohvaljena.
Današnje srečanje s politiko me je malce spodbudilo k razmišljanju o stanju slovenske politike, ki, verjetno smo že vsi opazili, se počasi začenja spopadati s prodiranjem mladih politikov (in političark ali kakorkoli že rečemo ženskim politikom) v okorno slovensko politično telo. Zato pustimo pri miru vsebinsko politično dogajanje, glede tega se bodo že, na takšen ali drugačen način, dogovorili. Opažam pa vsaj malo sapico svežega vetra v slovenski politiki, ki pa me nadvse veseli. Vedno več namreč opažam MLADIH ljudi v slovenski politični sceni. Govorim o poslancih ali ministrih (ministricah), starih pod 40 let, ki, ne glede na politično, versko ali katerokoli drugo prepričanje, prinašajo svežino v degeneriran slovenski politični prostor. To so dekleta in fantje, ki so neobremenjeni z zgodovino slovenskega naroda, ki v težkih mukah k tlem pristika politike starejših generacij. In zakaj je to dobro? ker se bomo končno znebili bremena zgodovine pred letom 1990 in se posvetili pravim težavam, ki nas tarejo, manj pa bo obračunavanja s polpreteklo zgodovino, ki bremeni večino, veliko večino slovenske politike in, iskreno, tudi slovenskega gospodarstva in, na žalost, tudi medijev.
Na tem mestu lahko potegnem vzporednico z mojim prejšnjim zapisom o univerzi. Prav tako, kot najdemo stare prdce na univerzah, ki nočejo s svojih stolčkov, se dogaja tudi v politiki. Ljudje, ki ne prinesejo ničesar novega v sistem, svoje mesto pa zasedajo le še zaradi… hmmm… samega sebe. Politik naj bi bil v službi ljudstva, vsaj v sistemu, k kateremu stremimo, zato bi lahko po Platonovsko zahtevali politike, ki si tega ne želijo. A vendar najdemo v parlamentu popolne idiote, ki ne znajo sestaviti dveh stavkov. Služba politika je namreč izredno zabavna reč. Lahko si vzamemo delo politika kot rutinsko vsakodnevno tlako, ki jo opravljamo le zaradi svoje mezde in se, kot v kaki zakotni pisarni na vse pretege pretvarjamo, da smo noro zaposleni, a v resnici sedem od osmih ur luftamo in igramo pasjanso na računalniku, od preostale ene ure pa je treba vsaj pol ure izkoristiti za malico. Lahko pa si druge vrste politik, ki si želi resnično nekaj spremeniti in slediti neki plemeniti (ali pa pokvarjeni, med dvema je zelo tanka ločnica) ideji. Težava se pojavi, ker tista prva vrsta politikov, luftarjev, drugo vrsto, idealiste, v največ primerih skušajo zatreti v kali, kajti, če bi se začele reči v politiki premikati s prihodom mladih, zagnanih, idealističnih ljudi, bodo plačilne liste starih prdcev na naslednjih volitvah pod velikim vprašajem. Prav zato je večina parlamentarnih sej popolnoma neposlušljivih, saj se politiki večino časa poltiki prerekajo, če po kmečko povem, “dajmo se pogovoriti, o katerih vsebinah se bomo pogovarjali ter na kakšen način se bomo pogovarjali o teh vsebinah, potem pa pojdimo na malico. Aja, pa dajmo se prosim dogovoriti o novih cenah dnevnic ter sejnin.”
In kje ostane pogovor o sami vsebini?
