Pojdi na vsebino

Supergood!!!

Tale naš svet nas včasih malce tepe po hrbtu in včasih se je treba kar potruditi, da človek ne popizdi v vsej tej zmešnjavi politike, službe, fuknjenih ljudi, neprespanih noči in drugih reči, ki nam pošteno nategujejo živce v primežu slabe volje. A vendarle ni vse tako črno, kot se zdi. Življenje in dogodki v njem so namreč zgolj stvar perspektive. Kako pač gledaš na zadeve. In zakaj bi se človek obremenjeval s popolnoma nepotrebnimi rečmi, kajti, roko na srce, večina težav, s katerimi se ubadamo v življenju, niso vredne niti omembe, kaj šele našega časa ali živcev. Zatorej, vsem črnogledim, depresivnim in oh in sploh zamorjenim, tečnim in črnogledim ljudem le en nasvet. Spremeni življenje. Preverjeno.

Gre za mindset. Treba se je malce potruditi, da ga osvojimo, ponotranjimo, a ko enkrat zalaufa, se ga ne moreš znebiti. Poglejmo na življenje in dogodke v njem s svetle plati. Gre za mindset, ki se imenuje SUPERGOOD! Kako ga doseči? Izi ko keks!!! Vsako jutro, ko se zbudiš, si umiješ zobe in opraviš vse ostalo, si, magari nasilno, zabrundaj besedo “supergood”. Lahko tudi “superdobro” ali “superfajn”. Vse skupaj začiniš z nasmehom, ki je včasih tudi zelo prisiljen, a vendarle ti tako zelo polepša dan. Dokler ne poskusiš zadeve, si niti ne predstavljaš, kako dobro dene. Jaz na primer zadevo opravim, če je potrebno, v avtomobilu, ko se prek Mengeškega polja peljem v službo. Če sem kisel, tečen, kakršenkoli že, se prisilim in se nasmejem. Tudi naglas, če je treba. In malce pomisliš o stvareh, ki te težijo in kaj kmalu ugotoviš, da je itak vse supergood, le s prave strani moraš pristopiti k problemu.

Torej, recept za veseljo življenje: zjutraj, ko vstneš in zvečer, preden zaspiš si v glavo vtisneš, da je življenje super dobro. Težav ni, če pa že so, se bodo pokazale v precej drugačni luči kot poprej. Life is good. Supergood!!!

njoy life!!!

lpdulc

Iskanje izgubljenega ravnotežja

Dolgo sem gledal, a nikoli poskusil. Danes pa mi je končno uspelo in šel sem k Jaku in njegovi klapi, ki so se lani začeli ukvarjati s precej novo zadevo pri nas - hojo po gurtni (ali traku ali kakorkoli bi temu radi rekli). V tujini zadevi pravijo slackline. Fantje in punce obvladajo, a kot je Jaka rekel, ko je prvič probal mu “ni bilo čisto nič jasno”. In res je tako. Ko prvič stopiš na gurtno, ti ni jasno nič. Pod seboj niamš trdnih tal, ali vsaj neke trdne ograje ali prečke. Ne. Tricentimetrska gurtna pod nogami besno pleše levo in desno, ti pa se divje boriš s svojim že davno pozabljenim ravnotežjem.

Zadeva me je navdušila in moja lastna gurtna je že naročena. Noge me bolijo, hrbet me boli, pa ne zaradi kakega padca (ta je bil le eden, pa še to ne pravi padec). Mišice začnejo na gurtni delat na prav svoj način, saj se celo telo bori za doseganje ravnotežja, glava pa je vznemirjena, a mirna naenkrat, če želiš namreč ostati na gurtni, se je treba sprostiti, gledati predse in prepustiti občutku telesa, naj išče ravnotežje. Idealna antistres terapija, podkrepljena z odlično vadbo telesa in ravnotežja.

Malo reči me takole navduši in to v dveh urah, a tole je… hmmm… odlično.

www.slackline.si

Še jaz dam zraven za džamijo!!!

Pred nekaj dnevi sem  poslušal radijsko oddajo, kjer so se klicatelji opredeljevali za ali proti gradnji džamije v Ljubljani. Presenetljivo, večina je bila proti. Dobro, razumem nekatere, ki še svojega soseda, ki pride poprosit za žlico sladkorja ali deci olja, sprejmejo kot grožnjo svoji varnosti, ampak, to je težava, s katero se bodo morali spoprijeti sami. Popolnoma pa so me presenetili tisti klicatelji, ki so svoje ogorčenje proti gradnji džamije podprli s trditvijo, da bo džamija onesnaževala njihovo zvočno okolje s klici k molitvi.

Dajte no, prosim!!! Pravkar sedim na vrtu in si tesno na ušesa privijam slušalke, glasbo pa navijam karseda naglas. Zakaj že? Danes je menda nek verski praznik. In ker imam nepopisno srečo, da živim v neposredni bližini treh (da, TREH) krščanskih verskih objektov, že od sedme ure zjutraj poslušam nenehno nabijanje zvonov. In to ne gre le za neko vsakodnevno klicanje k maši ali oznanjevanje ure. Ne. Gre za tlačenje vernikov z mogočnim donenjem zvonov, ki se nočejo in nočejo ustavit. Bam bam bam bim bam bum bam bim bam bram brrrram dran bam bim driiing draaang. Pa dajte se prosim ustavit, no… Vsak kur.. se pritožuje zaradi hrupa, ki ga povzroča promet, pa otroci, ki se igrajo na igrišču, pa morda moped, ki so ga kupili fantje v ulici. Kaj pa to nenehno vrtanje cerkvenih zvonov?

Naj se vrnem k začetku. V Maroku, Turčiji in Egiptu, kjer sem že stopal v stik z muslimanskim svetom, me nikoli ni klicanje k verskemu obredu tako močno motilo, kot me moti brezkompromisno zvonjenje cerkvenih zvonov v moji okolici.

Kje je moj “point”? Podpiram gradnjo džamije.

Sunday morning…

Joj, joj, prejoj… kam sem padel?

Skoraj vse življenje že poudarjam, da sem nočni človek, večino dela, ki ga imam za opraviti, opravim ponoči in sem bil prepričan, da jutra niso moj del dneva.

Zadnje čase pa grem včasih  malce prej spat in se malce prej zbudim. In glej ga zlomka, zjutraj se da prav fino dobro preživeti!!!

Kaže, da bo to morala postati stalna praksa …

Katarina raztura.

Politika - moja zadnja briga. Ampak danes se mi je televizija prižgala prav na neposredni prenos iz parlamenta, kejr menda že cel dan poteka razprava o interpelaciji ministrice za notranje zadeve.

Ko sem začel s spremljanjem prenosa, sem naletel ravno na popolno mizerijo nekega poslanca, kateremu ne vem imena, a vendarle se je, kot kaže, oglasil le, ker mora imeti določeno minutažo na takih sejah, drugače popolnega blebetanja, ki ga je uprizoril in ni imel niti male zveze s tematiko, ne razumem in še posebej, ne podpiram, ker kaže na popolno bebavost slovenskih politikov. Sledila pa je ministrica na tapeti, Katarina Kresal. Vsake toliko sem jo že zasledil po radiu ali TV in se mi je zdela malce preveč dramatična v govoru in ni znala dobro predstaviti svojih misli. Danes? Danes je razturila! Naj ji je govor pripravila ekipa, ali ga je morda pomagala pripraviti sama, sploh ni pomembno. Dejstva, ki jih je hotela predstaviti, je podala jasno, podkrepljeno in karizmatično. Predvsem pa, ni se spustila na nivo osebnega obračunavanja s svojimi wannabe rablji, temveč se je držala načela profesionalnosti. Pohvaljena.

Današnje srečanje s politiko me je malce spodbudilo k razmišljanju o stanju slovenske politike, ki, verjetno smo že vsi opazili, se počasi začenja spopadati s prodiranjem mladih politikov (in političark ali kakorkoli že rečemo ženskim politikom) v okorno slovensko politično telo. Zato pustimo pri miru vsebinsko politično dogajanje, glede tega se bodo že, na takšen ali drugačen način, dogovorili. Opažam pa vsaj malo sapico svežega vetra v slovenski politiki, ki pa me nadvse veseli. Vedno več namreč opažam MLADIH ljudi v slovenski politični sceni. Govorim o poslancih ali ministrih (ministricah), starih pod 40 let, ki, ne glede na politično, versko ali katerokoli drugo prepričanje, prinašajo svežino v degeneriran slovenski politični prostor. To so dekleta in fantje, ki so neobremenjeni z zgodovino slovenskega naroda, ki v težkih mukah k tlem pristika politike starejših generacij. In zakaj je to dobro? ker se bomo končno znebili bremena zgodovine pred letom 1990 in se posvetili pravim težavam, ki nas tarejo, manj pa bo obračunavanja s polpreteklo zgodovino, ki bremeni večino, veliko večino slovenske politike in, iskreno, tudi slovenskega gospodarstva in, na žalost, tudi medijev.

Na tem mestu lahko potegnem vzporednico z mojim prejšnjim zapisom o univerzi. Prav tako, kot najdemo stare prdce na univerzah, ki nočejo s svojih stolčkov, se dogaja tudi v politiki. Ljudje, ki ne prinesejo ničesar novega v sistem, svoje mesto pa zasedajo le še zaradi… hmmm… samega sebe. Politik naj bi bil v službi ljudstva, vsaj v sistemu, k kateremu stremimo, zato bi lahko po Platonovsko zahtevali politike, ki si tega ne želijo. A vendar najdemo v parlamentu popolne idiote, ki ne znajo sestaviti dveh stavkov. Služba politika je namreč izredno zabavna reč. Lahko si vzamemo delo politika kot rutinsko vsakodnevno tlako, ki jo opravljamo le zaradi svoje mezde in se, kot v kaki zakotni pisarni na vse pretege pretvarjamo, da smo noro zaposleni, a v resnici sedem od osmih ur luftamo in igramo pasjanso na računalniku, od preostale ene ure pa je treba vsaj pol ure izkoristiti za malico. Lahko pa si druge vrste politik, ki si želi resnično nekaj spremeniti in slediti neki plemeniti (ali pa pokvarjeni, med dvema je zelo tanka ločnica) ideji. Težava se pojavi, ker tista prva vrsta politikov, luftarjev, drugo vrsto, idealiste, v največ primerih skušajo zatreti v kali, kajti, če bi se začele reči v politiki premikati s prihodom mladih, zagnanih, idealističnih ljudi, bodo plačilne liste starih prdcev na naslednjih volitvah pod velikim vprašajem. Prav zato je večina parlamentarnih sej popolnoma neposlušljivih, saj se politiki večino časa poltiki prerekajo, če po kmečko povem, “dajmo se pogovoriti, o katerih vsebinah se bomo pogovarjali ter na kakšen način se bomo pogovarjali o teh vsebinah, potem pa pojdimo na malico. Aja, pa dajmo se prosim dogovoriti o novih cenah dnevnic ter sejnin.”

In kje ostane pogovor o sami vsebini?

Kaj pa univerza!??!?!

Medijev ne spremljam prav podrobno. Zjutraj, ob kavi običajno le prelistam glavne papirnate monstrume in le redko  kak članek, razen nekaterih komentarjev, preberem dlje od podnaslova ali fleša. Danes pa me je pritegnil tekst o izbiranju novega rektorja Univerze v Ljubljani. Načeloma se tematik katerihkoli volitev izogibam, tale pa mi je padla v oči, predvsem zaradi možnih kandidatov za rektorja oziroma, predvsem enega kandidata, Rudija Rizmana.Za rektorsko mesto se je, vsaj kolikor mi je znano, potegoval že leta 1991 in se že takrat zavzemal za pravo stvar. UL je namreč postal malce zastarel in okorel sistem starih, sicer zelo kakovostnih profesorjev, vendar pa človek kaj kmalu dobi občutek, da “tastari” tam le še čakajo penzijo in zaradi pomanjkanja inovativnosti in nadgrajevanja pedagoškega procesa, zavirajo študij in ravoj le-tega. Ničkoliko je mladih, perspektivnih znanstvenikov, akademikov in drugih “znalcev”, ki bi, ob napredovanju na predavateljsko mesto, lahko hudo dobro popestrili predavanja ter naredili študij na univerzi (spet) bolj zanimiv, sodobno strokoven, predvsem pa primeren času, v katerem bivamo. In prav na tem področju se mi zdi Rizman rektorski kandidat, ki bi znal okoreli sistem “starih prdcev” na univerzi prevetriti, saj si že dolgo prizadeva za vrnitev univerze študentom, ne pa da ta krovna pedagoška in znanstvena institucija caplja v senci drugih ustanov zaradi hendikepa okorelega sistema napredovanja predavateljev.

Pravilni pristop k študijskem programu je vsakoletno vnašanje novosti v program, ki pa se v novem bolonjskem študiju (še) ni pokazal v pravi luči, saj so študijski programi še vedno okorni, vsebine pa zastarele in se ponavljajo iz leta v leto, predvsem pa je to treba pripisati okornemu akreditacijskemu postopku, ki traja vsaj pol leta. Ameriške univerze omogočajo profesorjem spreminjanje vsebin predmetov vsako leto posebej, lahko pa se spremeni tudi celoten koncept predmeta in vsebine, ki ga tvorijo. Bolonjski študij naj bi poudrjal predvsem velik delež mentorskega in samostojnega dela študentov, zato je koncept spremenljive vsebine predmeta logičen in nujen za kakovostno izobrazbo. Realno, vsak študent lahko potrdi, da mu poslušanje “gramofonske plošče” na predavanjih ni prineslo kaj prida k njegovi izobrazbi, prav tako ne golo vtisnjevanje besed v možgane, ki jih po opravljenem izpitu pozabiš. Projekti, seminarji, samostojno delo pod nadzorom mentorja - profesorja, ki pa zaradi usmerjenosti študentov v prihodnost, ne preteklost, ne more biti univerzitetni fosil. To je način dela, ki bi moral obveljati in ki ga UL še ni v pravi meri udejanila. Na tem področju pa je konkurenca zasebnih fakultet postala velika.

Moje strinjanje z Rizmanovo kandidaturo in vizijo pa še zaključim z njegovo izjavo, ki tudi najbolje pooseblja morebitne spremembe na UL: “Ta čas je najbolj urgentno, da se univerzo ponovno vrne tistim, ki jim pripada: profesorjem in študentom oziroma študentkam!”

Toys, toys, toys …

Vsakič sproti sem presenečen, ko si privoščim kako novo igračko in se mi kar naenkrat, vsaj za en dan, odpre nov svet. Pred 25 leti sem dobil igračko in se vprašal: “Kaj lahko naredi? Se premikajo roke? Ali se odprejo vrata? A je na daljinsko? WOOOOOOOW.”

Danes? Navdušenje je ostalo, igračke se spreminjajo. A še vedno je prisoten tisti entuziazem prvega dne. Kaj lahko naredi? Še vedno zelo aktualno vprašanje, današnje igračke pač znajo narediti še kaj precej več, kot le odpreti vrata ali premikati roke.

Zakaj to pišem? Ker imam nove igračke.  WOOOOOOOOW!

Recesija, stari! RE-CE-SIJA!!!

Nisem osebek, ki bi ga recesija uradno (že) prizadela. Razen v pozitivnem smislu, saj človek, v časih koleketivne recesijske psihoze, kaj hitro lahko reče “jeb** to” in si privoščiš kak luksuz, o katerem morda prej nisi razmišljal. Pa ne gre za to. Moj današnji problem so ljudje, ki jim je recesija spremenila življenje. Morda tega na žepu (še) niso občutili, vendar pa jim je “the big R” vžgala trajno markacijo na nek predel mehkega podlobanjskega tkiva, ki jih vedno in vedno znova opozarja na prežečo nevarnost.

Do tu vse lepo.

Zakaj torej nekoga (ja, mene), ki ima z recesijo urejen in korekten odnos (z recesijo se ne ubadam, recesija se, vsaj kot je meni znano, ne ukvarja z menoj), obremenjevati s tako malenkostjo, kot je osebno obračunavanje z njo (recesijo, namreč). Se me ne tiče in, iskreno, imam dovolj drugega dela, s katerim skrbim, da bova z recesijo ostala v korektnih odnosih.

Za kaj gre, konkretno? Banalni problem, ki se posredno tiče mojega dela, mi je bil predstavljen v pogovoru. In treba je narediti mali dogovor, kako se tovrstnim problemom izogniti v prihodnosti. Konkretna rešitev je bila podana (z moje strani), z druge strani pa še vedno poslušam o svetovni krizi, trenutnih razmerah, o recesiji. RE-CE-SIJA, STARI!!! In seveda je treba v kolektivno recesijsko psihozo povabiti tudi ostale, meni podobne, z recesijo pobotane osebke, ki želijo le korektno opraviti svoje delo! Zakaj pač nekateri ne dojamejo, da se na ravni malega, srednje pomembnega arbajterja, recesiji najlaže izogniti s korektnim delom, ne pa z večnim in neprestanim razpravljanjem o (ja, na žalost spet) recesiji?

Torej, moj nasvet vsem, ki se jim je (khm) recesija nepreklicno vžgala v mehko tkivo: prosim, ne me mešat v osebne, poslovne ali pač vsesplošne probleme, ki se me direktno ne tičejo. Sami pa se lahko ubadate(jo) z RECESIJO, kakor jim je volja.

Recesija, ko opraviš svoje delo, te z veseljem povabim na vrček piva, da se sploh spoznava…